Sem Andreja Škufca Smrdel, klinična psihologinja, že več kot 20 let zaposlena na Oddelku za psihoonkologijo, trenutno tudi njegova vodja. K nam na obravnavo bolnike, a tudi njihove svojce, večinoma napotijo njihovi onkologi ali osebni zdravniki, pridejo pa tudi sami.

Bolniki gredo na poti zdravljenja raka skozi različna obdobja: prvo je obdobje diagnostike, ki je v čustvenem smislu lahko eno težjih: težko je prejeti diagnozo, nato čakati na začetek zdravljenja. Ob takšni novici človek v trenutku izgubi zdravje, svoje načrte za prihodnost, dotedanje delovanje. Povsem normalno je, da se na vse te izzive bolnik čustveno odziva. Strah, žalost, jeza, spraševanja so zato sestavni deli spoprijemanja z boleznijo. To doživljanje zaobjamemo z izrazom duševna stiska.
Tudi nadaljnji proces spoprijemanja z zdravljenjem ni enoznačen ali linearen. Vsak manj ugoden izid za bolnika predstavlja novo situacijo, vsak zamik zdravljenja stres. Po začetku zdravljenju se stiska pogosto ublaži. Lahko do prve spremembe načina zdravljenja, na primer ob koncu kemoterapije, pred operacijo. Zelo zahtevno, a prepogosto spregledano obdobje je čas zaključka zdravljenja. V tem obdobju se bolniki soočijo z izzivom vračanja v utečene, ustaljene socialne vloge, vendar drugačni. Izziv je seveda tudi vračanje na delovno mesto. Bolniki velikokrat ne zmorejo več vsega, kar so prej. Prav tako v tem obdobju spoznavajo, katere posledice bolezni in zdravljenja bodo ostale skozi daljši čas in se z njimi učijo živeti. Bolniki velikokrat pridejo k nam tudi zaradi strahu pred ponovitvijo bolezni.

Rak in stres doctor

Vedeti moramo, da rak ni edina situacija, ki se bolnikom v življenju dogaja. Lahko so soočeni še z nezadovoljujočimi odnosi, ki se z boleznijo še zaostrijo, težavami v službi, finančno stisko, težavami z otroki ... Kadar je duševna stiska pregloboka, predolga ali človeka preveč ovira, je dobro poiskati pomoč. Globlja stiska, tesnobnost, depresivnost namreč ne le pomembno vplivajo na kvaliteto življenja, temveč tudi zelo pomembno znižajo zmožnost sodelovanja pri zdravljenju, določajo komunikacijo z zdravstvenim osebjem in vsakodnevno funkcioniranje.

Prepogosto naletim na t.i. »tiranijo pozitivnega mišljenja«: tako bolniki sami od sebe, kot njihova okolica, pričakujejo, da bodo »močni in pozitivni«. Seveda je do neke mere dobrodošlo, da bolnik in svojci tako razmišljajo. Vendar v tako težkih življenjskih okoliščinah ne moreš biti ves čas pozitiven, srečaš se tudi z obdobji obremenjujočih misli in čustev. Tako strah pred strahom včasih ljudem predstavlja večje breme kot strah sam.

Rak in stres familly walking

Žal opažam, da je doživljanje globlje stiske in iskanje pomoči še vedno stigmatizirano. Ljudje mi povejo, da je lažje sporočiti, da so zboleli za rakom, kot da zaradi tega hodijo k psihologu.
Kadar berem pričevanja bolnikov, marsikaterega prepoznam, le redkokateri pa pove, da je poiskal pomoč ali da jim je bilo težko. Pri nas se namreč o raku že znamo pogovarjati, ne pa tudi o doživljanju raka.
Težko je, če človek nosi breme sam. Podpora je lahko različna; lahko je povsem praktična, prevzemanje opravil, ki jih bolnik ne zmore več, morda spremstvo k zdravniku, pomembna je tudi emocionalna podpora. Smiselno je najti odnose, v katerem lahko bolnik svojo stisko podeli. Kadar bolnik pove, da mu je težko, s tem ne prosi za kopico nasvetov. Najbolj dragoceno je na drugi strani imeti nekoga, ki lahko posluša, sprejme in zdrži tudi strah. Če tega v svojem okolju ne zmore, lahko to podporo najde v programih društev bolnikov.

Če se bolnik ali njegov svojec želi vključiti v psihološko zdravljenje, mora biti pripravljen, pri sebi nekaj spremeniti. To je običajno takrat, kadar ljudje začutijo, da obremenitve presegajo njihove zmožnosti za spoprijemanje z njimi.
Na Oddelku na leto obravnavamo približno 500 bolnikov. Te številke zelo zaostajajo za številom bolnikov na Onkološkem inštitutu in za rezultati raziskav. Študije namreč kažejo, da približno tretjina bolnikov ob spoprijemanju z rakom potebuje pomoč. Prav tako je pomembna (trenutno žal pomankljiva) mreža kliničnih psihologov v lokalnem okolju. V Sloveniji smo z vidika psihoonkologije na dobri poti, v preteklih letih so se zmožnosti nudenja obravnave zelo povečale, nas pa vseeno na tem področju čaka veliko dela.  
Čeprav je naše delo čustveno zelo naporno, je tudi zadovoljujoče, saj lahko ljudem pomembno pomagamo.

Pripravljeno: november 2020
M-SI-00000156(v1.0)

Deli na:

Piškotke uporabljamo za pravilno delovanje spletne strani in izboljšanje vaših izkušenj. S klikom na “prilagodite nastavitve” lahko upravljate z njimi.