Sprememb, ki bi jih povezala s pojavom bolezni, pravzaprav nisem zaznala. Resda me je oblivalo, hitreje sem se utrudila, a sem te znake pripisovala zgodnji meni. V tem obdobju se mi je začela oglašati misel, da bi opravila mamografijo.

Na pregled sem šla povsem preventivno, ker je za rakom dojke zbolela moja babica. Vendar pa se je na sliki pojavila mikrokalcinacija. Šla sem na ponovno mamografijo – povečavo, nato na punkcijo. Izkazalo se je, da imam raka dojke. Tumor je bil velik 5 mm in tako globoko, da si ga sama nikakor ne bi mogla zatipati.

Ko sem prejela diagnozo, me je najprej obšel velik strah in v trenutku se mi je vse ustavilo. Preletele so me hromeče misli: na smrt, otroke brez mame, pomislila sem na moža, s katerim sva zelo povezana … Prej sem še nekako upala, da gre morda za kaj drugega, vendar ko enkrat zdravnik izreče besedo »rak«, se ti sesuje svet.

V prvih dneh mi je najbolj pomagala bližina moje družine, njihove pozitivne besede. Mož ni vpričo mene nikdar pokazal strahu pred izgubo, vedno me je bodril in mi stal ob strani. Skupaj sva šla k zdravniku, da nama pojasni izvide, saj sva čim prej želela razumeti, za kaj pravzaprav gre in kaj pričakovati. Na spletu res lahko najdeš veliko vsebin, a takšno iskanje nima smisla: morda niti ne prideš do pravih podatkov in prebrano te tako le še bolj prestraši.

Prve informacije o bolezni sem prejela od kirurga, kasneje mi je onkolog še vse dodobra pojasnil – povedal, da gre za duktalni HER 2 pozitiven hitro rastoči karcinom, kakšno zdravljenje predlaga. Dal mi je občutek, da ga lahko o svoji bolezni vprašam kar koli. Prejela sem tudi brošuro z dobrimi razlagami in še mnogokrat segla po njej. Na poti zdravljenja me je za operacijo čakala kemoterapija in onkolog mi je najprej razložil vse o njej. Zatem sem imela obsevanja, vsak korak mi je razložil lepo postopoma – na začetku je namreč toliko novih informacij z vseh strani lahko enostavno preveč.

Moje zdravljenje se je začelo z operacijo in delno odstranitvijo dojke. Nato sem prejela štiri cikle kemoterapije, druge štiri kemoterapije pa kombinirane s tarčnimi zdravili. Ta sem nato prejemala še celo leto, poleg njih pa prejela še dvaindvajset obsevanj. Nato sem začela hormonsko terapijo, moja vrsta raka je namreč hormonsko odvisna, zato bom s to terapijo preventivno nadaljevala še 5-10 let. Pomagajo mi tudi pogovori s psihologinjo.

Za diagnozo sem povedala tudi hčerkam, nato staršem, sestri … Podpora bližnjih se mi zdi pri takšni preizkušnji zelo pomembna. Čeprav si močan (in sebe štejem za zelo močno osebnost), vseeno pridejo trenutki, ko si na tleh, ko se ti zdi, da ne moreš več. Takrat se je zelo pomembno obkrožiti s pozitivnimi ljudi, ki te dvignejo in spodbudijo, da se je še vredno boriti.

Pri zdravljenju me je vodila misel priti do cilja, ne glede na pot. Na koncu si želim namreč nekoč potegniti črto pod preteklostjo in začeti na novo, z malo manj mačehovskim odnosom do sebe, svojega zdravja in telesa ter res ceniti sedanjost. Spoznala sem namreč, da se ta lahko v trenutku obrne na glavo – lahko pa vse skupaj tudi konča.

Če zdaj gledam nazaj, bi si želela živeti bolj zdravo in čim bolj uživati, v času svojega zdravljenja pa biti manj črnogleda in se še manj vznemirjati. Pozneje sem namreč spoznala, da je to povsem nepotrebno. Končni izid je odvisen od tvojega telesa, nanj lahko vplivaš z miselnostjo in voljo – več kot imaš slednje, lažje je in več možnosti imaš za ozdravitev.

Pridejo sicer trenutki, ko ne zmoreš več, vendar je treba živeti polno, se veseliti vsakega sončnega žarka, vsakega sprehoda v naravi. Kadar se sprehajamo le zaradi zdravja, ne opazimo lepote narave, ne slišimo zvoka ptic … Vzemimo si čas in prisluhnimo vsemu temu!

Vsem ženskam polagam na srce, kako pomembno je redno samopregledovanje in poslušanje svojega telesa. Živeti čim bolj polno, a hkrati čuvati svoje telo – to zmore ogromno in bo še več, če mu bomo vračali in poskrbeli zase. Bolnicam sporočam, naj na vse gledajo čim bolj pozitivno, saj je vsaka stvar premagljiva; kadar ne moremo pomagati in če se na koncu res žalostno konča, nam bo takšna naravnanost pomagala tiste zadnje dni preživeti bistveno lepše.

Pripravljeno: julij 2019
NM-0115-2019-OMN

Deli na:

0
3