V trenutku, ko slišiš: »Imate raka,« ti diagnoza spremeni življenje. Spremeni se ti pogled na svet in na življenje.

Pred diagnozo sem vodil svoje podjetje za obdelavo kovine. Bil sem zelo dobrega zdravja, aktiven in v dobri kondiciji.

Moje zdravje se mi ni zdelo vredno pozornosti vse do tistega božičnega večera, ko sem v urinu opazil kri.

Prvi opaznejši simptom me je zelo presenetil. Bil je božič in ko sem šel na stranišče, sem v urinu opazil kri.

K zdravniku sva z ženo šla dva dni kasneje. Ko sem mu opisal simptome, so me nemudoma pregledali, v nekaj dneh sem že bil pri urologu. Povedal sem, kaj se dogaja in rekel mi je: »To imate že kakšnih 6 mesecev.« Odvrnil sem, da stanje traja le kak teden, od božičnega večera. Vprašal me je, ali sem zadnjih 6 mesecev občasno opažal temnejši urin. V minulih mesecih mi je nameč kri občasno pronicala v urin, zato je bil včasih temnejši, drugič svetlejši. Sam sem to pripisal zaužiti hrani. Drobne telesne spremembe med napredovanjem bolezni so mi predstavljale uganko. Nisem vedel, na kaj moram biti pozoren. Krvi v urinu nisem opazil. Opazil sem le, da je temnejše barve, a tega nisem povezal s krvjo.

Zdaj bi ljudem povedal sledeče: če opazite spremembo barve urina, iz svetle na temnejšo, ne nujno rdečo, lahko rjavo ali samo temno rumeno, sploh, če to opazite nekajkrat, obiščite zdravnika. Povedali so mi, da je bila sprememba barve pomemben simptom. Vzrokov zanjo je lahko veliko, pri meni je bil to rak.

Za vključitev v klinično študijo sem se odločil, ko sem izčrpal vse možnosti zdravljenja, tako kemoterapijo kot radioterapijo in operacije. Takrat si zastaviš tisto vprašanje – koliko časa še imam?

Tista dva meseca in pol, ki sta minila od trenutka, ko sem izvedel, da mi je ostalo le še osem do dvanajst mesecev življenja, do začetka klinične študije … Takrat sem imel občutek, kot bi vstopil v temačen prostor in stal na robu temne luknje.

»Žena: Možnost, da Davida vključijo v klinično študijo, nam je kot družini predstavljala zadnje upanje. Po ugodnih izvidih prvega ali drugega CT slikanja smo si dovolili upati. Ko se namreč zavedaš, da so ti dnevi šteti, je zelo težko verjeti v uspeh zdravljenja.«
»David: Od prvega ciklusa zdravljenja najprej nisem imel nikakršnih stranskih učinkov, le občasno popoldansko slabost. Od sedmega ali devetega ciklusa naprej so bili tumorji skoraj nezaznavni. Trenutno je moje življenje najboljše, kot je lahko. Ne more biti bolje. Ponovno se počutim zdrav. Vsake tri tedne grem v bolnišnico po nov odmerek zdavila, kar je zame skoraj izlet. Prijeten izlet. Odločil sem se prenoviti hišo, da bi jo zapustil družini. Sedaj pa bomo v tej čudoviti hiši živeli skupaj! Ima krasen razgled, opazujemo lahko sončne vzhode in zahode. Letos julija bom star 70 let. Vem, da je veliko razlogov, zakaj je to zame prelomnica. Zato si upam načrtovati. Upam si načrtovati naslednjih 6 mesecev. Občutke je težko ubesediti, ne da bi zvenel osladno. A obiskovati prijatelje, deliti drobne trenutke, biti z družino, se pogovarjati o šoli ali o nogometu z mojim vnukom – vse to je preprosto čudovito. Z ženo hodiva ven, na sprehode, v gledališče, včasih v mesto. Počneva vse izjemne običajne stvari, tako kot vsi ostali. A za naju so posebne. Pridejo brezizhodni dnevi, ko se sprašuješ le, kako boš poskrbel za svoj odhod. Ko takšne misli primerjam z današnjimi, vem, da je danes odličen dan. Jutri bo izvrsten dan.«
»Žena: Leto in pol po začetku zdravljenja so rezultati slikanja še vedno dobri. Po vsakem slikanju so izvidi ugodni, kar je izvrstno.«
»Udeležba v tej klinični študiji mi je povrnila življenje. Zares sem hvaležen, da sem bil lahko del te zgodbe. Menim, da je to šele začetek. Ne morem vam povedati, kako izjemno se je ponovno počutiti zdravega! Glede prihodnosti sem zelo, zelo optimističen. Moje prioritete so družina, ljubeči družinski odnosi, biti srečen in iskreno uživati v vsakem novem dnevu. «

Pripravljeno: marec 2019
NM-0022-2019-TCN

Deli na:

0
3