Ko sem v dojki začutila zatrdlino, po pravici povedano, nisem bila pretirano zaskrbljena. Naročila sem se na pregled pri ginekologinji. A ko je pričela pregled z ultrazvokom, sem po njenem izrazu razumela, da je stvar resna. Videla je številne zatrdline. Nisem mogla verjeti, da imam raka. Marca 2015 sem izvedela za svojo diagnozo - zgodnji HER2 pozitiven rak dojk.

Mislila sem si, da to ni mogoče, saj imam vendar le 38 let, da sem za tako bolezen premlada.

Moj zdravnik mi je pojasnil, da je zdravljenje lahko uspešno, a da z njim nikakor ne smemo odlašati. Strašno je, ko se zaveš, da bi lahko bilo prepozno, če bolezni ne bi odkrili tako zgodaj ali če bi predolgo čakali.

Najbolj me je bilo strah smrti, mislim, da je z vsemi tako. Spomnim se, da sem svojemu možu in zdravniku rekla: »Vseeno mi je, kaj vse moram storiti in kako naporno bo zdravljenje. Vem, da bom zmogla!«

Bolniku z rakom nihče ne bo rekel, »Zdaj ste ozdravljeni«, a vendar je to tisti cilj, za katerega moraš biti pripravljen storiti vse. Pot je zagotovo čustveno in fizično zahtevna, saj se moraš boriti in vztrajati, ko nimaš prav veliko fizične moči. Boriti se moraš kot nikoli prej – zato tudi lahko spoznaš, kakšna moč se skriva v tebi in koliko lahko preneseš.

Ženske pogosto napačno domnevajo, da se kaj takšnega njim ne more zgoditi. Tudi sama sem nekoč menila tako. Pri 38. sem se sebi zdela premlada za raka.

Pogosto se zgodi, da ko ženske pri sebi opazimo spremembo, ki bi lahko pomenila raka dojke, misel odrinemo. Rečemo si, da bomo že uredile, da smo trenutno preveč zaposlene. Zavedajmo se, da tega pač ne moremo odložiti. Zato ženskam polagam na srce: svoje telo same poznate najbolje – če se pojavi sprememba, ukrepajte takoj!

Pripravljeno: maj 2019
NM-0082-2019-OMN

Deli na:

0
3