Sem Metka s Primorske. Obožujem vožnje z motorjem in ljubim življenje, sem živahna in radovedna, imam prečudovitega partnerja in 3 krasne otroke. Do nedavnega sem potovala, vsem pomagala, bila vedno zaposlena ...

Prepričana sem bila, da skrbim zase, čeprav sem se razdajala za vse, le zase ne.

Vse do tistega novembra, ko sem ravno končala tretjo porodniško, nehala dojiti in med tuširanjem začutila bulico. Takoj sem ukrepala. Takratni osebni zdravnik me je sprva odpravil, da je mastitis; zamenjala sem ga. Nova zdravnica mi je priskrbela napotnico za ambulanto za bolezni dojk v Postojni. Nekako sem vedela, kaj je z mano, čeprav še nisem imela potrditve. Termin za punkcijo sem imela šele po novem letu. Čakanje je bilo zelo naporno. Bila sem živčna, slabe volje in v stiski, a nisem vedela, kako jo izraziti. Občutek sem imela, da mi vajeti življenja polzijo iz rok.

Jana

Najbolj me je bilo strah smrti, mislim, da je z vsemi tako. Spomnim se, da sem svojemu možu in zdravniku rekla: »Vseeno mi je, kaj vse moram storiti in kako naporno bo zdravljenje. Vem, da bom zmogla!«

Nato se je vse odvijalo zelo hitro: na punkciji mi je zdravnica našla še en tumor in me naročila na mamografijo. Takrat mi je bilo vse kristalno jasno. Zdravnici sem rekla: »Rak, kajne?« Prosila sem jo, naj mi vse pove brez ovinkarjenja – doma so me čakali trije otroci. Nisem imela moči za olepševanje. Tako se je začela moja pot – postala sem kot bager. Vse svoje občutke sem enostavno ugasnila, šla v preživetveni modus. Šele kasneje sem spoznala, da sem se tako zavarovala, da se nisem zlomila. Begalo me je, kdo bo skrbel za otroke, za moža. Kako bom zmogla?

Rak mi je porušil dotedanje življenje. Nisem več zmogla biti partnerka, mama, uslužbenka, pomagati na kmetiji ... Svoje delo sem morala prerazporediti na bližnje, kaj tudi opustiti. To je bila velika obremenitev tudi za vse okoli mene. Za svojo bolezen sem povedala vsem, težko pa je bilo povedati otrokom. Bili so še majhni in me spraševali: »Mamica, boš umrla?« Odgovorila sem jim, da bomo za vsak dan skupaj hvaležni. In da se bom potrudila, da bo teh dni čim več.

Najprej me je čakala masektomija leve dojke in vstavitev ekspandra. Po postopku je prišlo do okužbe, zato tudi do ponovne operacije in odstranitve eksprandra. Kemoterapijo smo zaradi upočasnjenega celjenja rane in možnosti infekcije zamikali. Ponovna operacija me je predramila, da sem se nato pred vsakim naslednjim korakom dodatno informirala. Zaradi sprememb, ki so bile zaznane na magnetni resonanci, sem se po posvetu z ekipo specialistov odločila, da mi odstranijo tudi desno dojko, jajčnike ter jajcevode.

Spoznala sem, da sem za svoje zdravje odgovorna tudi sama in da odločitev glede zdravljenja ne smem prelagati na druge. Vsekakor je bilo to zahtevno, saj so bile odločitve povezane z rezultati preiskav, ki so bile pred mano. Občutila sem veliko stisko; nisem vedela, kako speljati zdravljenje, da se bom na koncu še vedno počutila ženska, tako psihično kot fizično.

Zdravljenje na Onkološkem inštitutu Ljubljana pa me je vodilo samo od sebe. Ni mi bilo treba razmišljati o občutkih. Moja naloga je bila preživeti sam proces. Opazila sem, da se je moje telo veliko bolje odzivalo, če sem mu pomagala tudi s komplementarno medicino, akupunkturo.

V tem času se nisem posebej sproščala in posvečala sebi. Večere in noči sem presedela, raziskovala in se učila. Pridobljeno znanje o postopkih mi je dajalo občutek nadzora in me na nek način pomirjalo. K zdravniku sem hodila vedno z zvezkom z vprašanji in predlogi.

Pot zdravljenja je imela svoje prelomnice. Ena takih je bil prijateljev nasvet. Na srce mi je položil, da mi mora biti vodilo zdravljenja želja, da bom dobro, in ne strah. Pomembno je tudi sprejeti odgovornost in se odločiti, česa si želim, saj bom tako lažje šla skozi zdravljenje.

Poleg tega pa poskrbeti zase, pravilno jesti, hoditi zgodaj spat in si nameniti mir in čas zase. Tega takrat nisem še razumela, morala sem se še naučiti.

Tri leta zdravljenja so minila zelo hitro in ne da bi se jih zares zavedala. Občutek za čas sem povsem izgubila.

Po koncu kemoterapije pa me je zrušilo: ni bilo več sistema, varnosti, nadaljnjih korakov. Bila sem prepuščena sami sebi. Nisem mogla skrbeti ne zase ne za druge, sedela sem na kavču, gledala v zrak, vse me je motilo. Počutila sem se nesposobna mama, nisem se počutila lepa, ženstvena. Poskusila sem delati, a sem se počutila slabo, bolelo me je, imela sem velike težave s spominom ...

V teh trenutkih se nisem mogla opreti na principe samopomoči. Takrat mi je pomagala moja osebna zdravnica in me napotila k psihoonkologinji na Onkološki inštitut. Čeprav sem najprej mislila, da sem tja prišla reševat občutke glede raka, mi je postalo jasno, da je rak le dodatek na vse ostale stvari v življenju. Čakalo me je ogromno dela. Prvih nekaj obiskov pri psihologinji sem samo jokala, ker sem končno lahko pokazala čustva, ki sem jih skrivala pred sabo. Bila sem presenečena: bilo je, kot da bi jokala za vsa tista leta, ko si nisem upala pokazati bolečine.

Ko sem prej svoje nepredelane skrbi delila z bližnjimi, jim ni bilo vedno enostavno.

Svoje zapletene skrbi in misli zdaj zaupam psihologinji, ki me jih uči splesti v lep razumljiv klopčič.

Mislim, da bi morala biti psihološka pomoč onkološkim bolnikom sestavni del obravnave ob diagnozi. Pri zdravljenju še vedno prepogosto pozabimo na podporo psihe in duše. Želim si, da ljudje ne bi mislili, da je rak samo stvar telesa, da se vse konča s tem, ko ti morda odstranijo del telesa. Rak se dogaja navznoter, tudi navzven. Žal opažam, da imajo ljudje pogosto zadržke svoje stiske deliti z drugimi, težko prosimo za pomoč, starejše generacije tudi težje izražajo čustva. Kljub temu vidim, da je redko kateri onkološki bolnik ostal enak kot pred diagnozo: bolezen in z njo povezane izkušnje te hote ali nehote spremenijo: spoznaš, da na tak način, kot si živel prej, ne bo šlo več. Tudi se ne sprašujemo dovolj, kako bolezen vpliva na partnerski odnos.

V času zdravljenja sem prav tako spoznala, kdo je moja prava družina in pravi prijatelji.

Moj partner, najini trije otroci, moji prijatelji, moja družina ter osebna zdravnica, psihologinja in psihoterapevtka so mi bili v času zdravljenja v največjo podporo.

Ob prvem valu COVID-19 sem se počutila kot ob diagnozi: grozno, kot v zaporu, spet so mi bili odvzeti odločanje, gibanje, drugi so mi narekovali življenje. Sicer se mi način življenja ni bistveno spremenil. Med kemoterapijo in po operacijah (v treh letih jih je bilo veliko) nisem hodila v družbo zaradi možnosti okužbe. Veste, veliko onkoloških bolnikov je že prej uporabljalo masko na javnih mestih. Marca so me na OI in v UKC samo še spremljali po operaciji, kar je potekalo normalno. Ob razglašeni epidemiji so me takoj klicali iz Psihoonkologije OI in opravili razgovor po telefonu. COVID-19 je odnesel in zamaknil mojo težko pričakovano rehabilitacijo v toplicah – predstavljala mi je nagrado na koncu težke poti.

Zdaj se učim vzeti čas zase, da nisem vedno vsem na voljo. Vstanem prej, si skuham kavo. Kdaj pustim tudi nepospravljeno in grem raje z otroci na sprehod, se z njimi igram. S partnerjem si vzameva več časa za naju. Osredotočam se na sedanji trenutek – na tukaj in zdaj.

Začela sem postavljati meje, ne rečem vsemu ja. Zdaj brez slabe vesti prosim za varstvo otrok, česar prej nisem storila.

Najbolj pomembno pa je, da si vzamem čas samo zase. Da sem sama s sabo. Dovolim si čutiti in svoja čustva izraziti.

Vrnila sem se na delo, a s skrajšanim delovnim časom. Imam krasnega in razumevajočega delodajalca ter podporen kolektiv. Vzeti si čas za svoje želje je predstavljal zame tudi vpis na študij Evolutivne naturopatije.

S tem, ko si dovolim biti jaz, sem veliko boljša Metka, boljša partnerka, boljša mama in prijateljica. Posledično na celotno življenje gledam kot na darilo, ki mi je podarjeno vsak dan znova.

Pripravljeno: november 2020
M-SI-00000157(v1.0)

Deli na:

0
3