Moja zgodba se je začela zelo nepričakovano. Aprila 2012 se mi je pojavila hripavost. Nikdar nisem kadila, zato na bolezen nisem niti pomislila. Po dveh mesecih sem se le odločila obiskati zdravnika. Prva diagnoza je bila paraliza leve glasilke, a se je po vrsti preiskav oktobra 2012 izkazalo, da imam pljučnega raka, razširjenega na bezgavke. Po kemoterapiji sem bila telesno izčrpana, vendar se je tumor skrčil in metastaze so povsem izginile.

Žal se je septembra 2014 rak ponovil. Na srečo so preiskave pokazale, da ustrezam kriterijem za tarčno zdravljenje. Zaradi uspešnega zdravljenja je tri leta kasneje moja bolezen še vedno stabilna.

»Zelo pomemben vidik pljučnega raka je podpora zdravstvenega osebja in dobro sodelovanje z njim. Če smo vsi dobro informirani, smo manj pod stresom, saj pomanjkanje znanja vodi v strah in negotovost.«

Iskreno povedano, diagnozi sprva nisem verjela. Bila sem prestrašena. Mislila sem, da je to nemogoče, saj nikoli nisem kadila. Bolezen je mene in moje bližnje zelo pretresla. Zelo me je bilo strah, ali bom preživela, kakšne možnosti imam, kakšno zdravljenje je primerno zame?

To je bilo zame izjemno težko obdobje. Zares sem potrebovala podporo svojih najbližjih in jo tudi dobila. Mislim, da mi je v teh težkih časih najbolj pomagala moja pozitivna naravnanost.

»Morda bo zvenelo čudno, a rak mi je zagotovo spremenil življenje in mi hkrati dal možnost spoznati veliko izjemnih ljudi. Sprevidela sem, kako močna je družinska ljubezen in kako pomembna je podpora prijateljev.«

Pripravljeno: december 2018
NM-0136-2018-TCN

Deli na:

0
3