Le en dan preden sem začutil bolečino, sem še smučal s prijatelji. Veselili smo se, nazdravili ob večerji ... Ko sem se dva dni kasneje vrnil domov, me je čakala diagnoza – novica je bila povsem nepričakovana.

Bilo je popolno presenečenje. Ne moja družina ne prijatelji najprej niso verjeli, da imam hitro rastočo obliko jetrnoceličnega karcinoma.

Simon

Zdravniki so mi svetovali, naj grem domov in kar najbolje izkoristim svoje zadnje tri mesece življenja. »Obiščite mesta s svojega seznama želja, uživajte v hrani, ki jo imate najraje ter delajte, kar želite.« Tega takrat nisem mogel sprejeti niti jaz niti moja žena. Najin sin je imel takrat komaj dve leti.

Oba z ženo sva bila preobremenjena, nisva vedela, kako naj se spoprimeva z mojim napredujočim rakom. Iskala sva najboljše zdravnike in stežka sprejela resekcijo jeter. Tumor je rastel prehitro, da bi ga lahko nadzorovali. V enem tednu je zrasel iz 9 na 16 cm, ko so ga odstranili, je meril kar 17 cm. Na žalost se je po operaciji rak ponovil in razsejal.

V tistem času sem bil zelo depresiven. Hlastal sem za vsako priložnostjo. Čeprav so me zdravili skoraj vsi hepatologi v državi, so mi vsi povedali, da v mojem primeru ne morejo storiti veliko. Z ženo sva nameravala oditi celo v ZDA. Moj edini cilj je bil najti način, kako preživeti. Iskala sva eminentne specialiste za jetrnoceličnega raka in klinične študije za to bolezen.

Simon

Na srečo sem bil vključen v klinično študijo z imunoterapijo. Po prvih treh odmerkih nisem čutil nič posebnega. Kmalu pa sem se na račun boljšega počutja začel v bolnišnico voziti sam. Med četrtim in petim odmerkom se je pojavila remisija! Bil sem zelo srečen, ker sem slišal, da imunoterapija po opaženem izboljšanju učinkuje še dolgo.

Veselim se trenutka, ko bo terapija odobrena – meni je prinesla izredno olajšanje in upam, da bom enkrat ozdravljen.

Lahko si mislite, da je moja največja želja biti čim dlje s svojo družino, z ženo in sinom.

Pripravljeno: november 2020
M-SI-00000154(v1.0)

Deli na:

0
1