Ime mi je Uroš Lebič, star sem 36 let in sem oče dveh otrok. Rad kolesarim, hodim v hribe, pomagam svaku, v mladosti sem tudi pel. Delam v zavodu za otroke s posebnimi potrebami.

Zbolel sem pred tremi leti. Kak mesec sem že opažal, da imam izpljunek obarvan rdeče, a sem si mislil, gre samo za nekakšno čiščenje pljuč. Spremembo sem najprej omenil ženi in tašči, ki sta mi svetovali, naj grem k zdravniku. Takoj sem dobil napotnico za pregled v bolnišnici na Golniku.

Na Golniku so pri slikanju pljuč opazili nekakšno senco. Slikali so me še s CT in videli spremembo, a še niso natanko vedeli, za kaj gre. Povedali so mi, da bi lahko bila tuberkuloza, lahko pa tudi kak tumorček ... Naslednji dan sem opravil še bronhoskopijo, potem pa čakal na izvid. To je bilo 19. januarja 2015. Takšni datumi se človeku vtisnejo v spomin.

Ko so mi postavili diagnozo, se me je lotila negotovost. Tudi žena je preživljala težke čase, nad novico je vsa družina osupnila. Takrat sem bil star 33 let. Svakinja mi je rekla: »Stvar je taka: nisi edini, izziv poskusi čim bolje prestati, živi naprej kakor prej.«

Začel sem iskati informacije na internetu, veliko sem bral, nato pa ugotovil, da to nima smisla, kajti našel sem preveč različnih podatkov. Odločil sem se, da bom upošteval to, kar so mi svetovali zdravniki.

Nato je vse potekalo zelo hitro, prej kot čez pol meseca sem imel v Ljubljani pregled, ponovno bronhoskopijo in preiskavo PET/CT, 10 dni sem čakal na izvide. Kmalu so se z menoj pogovorili o operaciji, izbral sem novejšo metodo, ki so jo izvajali na oddelku torakalne kirurgije v Kliničnem centru Ljubljana. Bil sem sedmi bolnik, operiran po tej metodi. V bolnišnico sem prišel v nedeljo, naslednji dan so me že operirali in po treh dneh sem lahko odšel domov.

Pri operaciji so ugotovili zasevke v okoliških bezgavkah. Določili so mi štiri cikle kemoterapije in 27 obsevanj. Ko se je začelo zdravljenje, sem prijateljem povedal o svoji bolezni. Bodrili so me: »Močan si, zmogel boš!« In očitno do neke mere tudi sem.

Ljudje okoli mene so se na mojo bolezen odzvali različno, spodbujanje žene in njene družine pa je bilo tisto, kar me je zares držalo pokonci.

Terapijo sem zaključil julija, jeseni sem okreval še v toplicah, decembra 2015 pa doživel epileptični napad. Takrat so ugotovili, da imam zasevke tudi v glavi. Predpisali so mi biološka zdravila in enkratno močno obsevanje. Nekaj časa je bilo moje stanje dobro, a so po letu in pol na rednem pregledu spet našli zasevke. Prejel sem petkratno obsevanje. V času mojega drugega obsevanja je za rakom zbolela tudi moja mama. Takrat sem prvič zares občutil strah. Med zdravljenjem sem ji bil v oporo, ji skušal pojasniti stanje in ji pomagati s svojimi izkušnjami, a je zaradi bolezni žal umrla.

Decembra 2017 so mi predlagali operacijo glave in sedemindvajsetega decembra so me že operirali, mesec dni sem imel bolniški dopust, nato pa sem odšel nazaj v službo.

Zdaj delam za polovični delovni čas. Zdi se mi pomembno, da gre človek po prestani bolezni nazaj na delo, da ne ostaja doma in ne tuhta.

Po operaciji glave se je v mojem življenju pojavila še ena sprememba, in sicer epileptični napadi, ki jih uravnavamo z redno terapijo. Lahko rečem, da se je od takrat moj vsakdan spremenil. Prej sem bil samostojen, zdaj pa se moram znajti drugače, grem na avtobus, prosim za prevoz nekoga drugega, pokličem taksi in podobno. Upam pa, da bomo tudi za napade uspeli najti pravo terapijo.

Za zdravje skrbim tudi z rednimi pregledi: vsake štiri mesece opravim pregled z magnetno resonanco glave in slikanje pljuč.

Rak ni več tabu, kot je bil včasih. Pomagamo si lahko na več načinov, gledati moramo naprej, ne nazaj in ne utoniti v svoji bolezni.

»Ljudem, ki se soočajo z enako diagnozo, bi svetoval, naj tega ne zadržujejo v sebi, temveč povedo vsem, ki jih poznajo – zdi se mi, da to precej pomaga, meni zagotovo je!«

Pripravljeno: maj 2019
NM-0067-2019-TCN

Deli na:

0
3